Hvaležnost

December je čas, ko naše otroke obiščejo trije(?!) dobri možje. Ko smo bili mi otroci sta bila samo dva…pa še to prvi le s sadjem, bomboni ali čokolado; drugi pa je prinesel eno igračo in to je bilo vse. Kaj pa danes? Danes pa se mi zdi, da družinski člani, še posebej babice in dedki,  prav tekmujejo, kdo bo dal večje darilo in najdražje darilo. Ker če obstaja ista igrača za 10 Eur in 40 Eur , potem pa že moramo izbrati tisto dražjo, ker naši otroci točno vedo, katera je stala več in katera manj in potem bodo mislili, da jih nimamo dovolj radi, ker nismo kupili dražje…In ko ugotovimo, da se otrok z igračo sploh ne igra, mu ni zanimiva ali le za kratek čas, rečemo otroku da je razvajen…nehvaležen….

Pa je otrok resnično nehvaležen? Na videz morda res. Vendar, če pogledamo malo globlje bomo videli, da si otroci želijo predvsem ljubezni, pozornosti, varnosti, svobodne izbire in potrditve v vsem kar počnejo. A, pa to tudi dobijo? Dobijo dovolj?

Sama definicija za hvaležnost pravi,  da je to izrazito pozitivno čustvo in pomeni, da se  zavedamo, kaj vse  je dobro v našem življenju, se na to fokusiramo in smo hkrati hvaležni za to, kar imamo. Za izražanje hvaležnosti ne uporabljamo samo besede hvaležen sem ampak tudi srečen sem, lepo mi je, blagoslovljen sem, vesel sem, hvala ti…. Velikokrat  ljudje (starši) jemljemo stvari za samoumevne, ne vidimo dobrega v tem kar imamo sami in kar se dogaja okoli nas. Kakšna sporočila s tem posredujemo svojim otrokom?

Zakaj se ne bi naučili dan začeti s hvaležnimi mislimi in ga zapolnili s hvaležnimi dejanji? S pozitivnimi mislimi in dejanji ustvarjamo pozitivno okolje, v katerem se lažje učimo, naredimo več stvari in lažje sprejemamo odločitve, ki imajo pozitiven učinek na nas in okolico. Če smo prijazni do drugih je večja verjetnost, da bodo drugi prijazni tudi do nas. S hvaležnostjo lahko gradimo bolj trdne vezi z ljudmi, saj nas dojemajo kot zaupanja vredne.

Kako lahko svoje otroke naučimo hvaležnosti in skupaj z njimi razvijamo svojo?

Pri nas smo začeli pisati dnevnik hvaležnosti. Ko smo ga začeli pisati  nam je bilo težko najti  3 dobre stvari, ki so se nam zgodile čez dan. Z ponavljanjem in s časom, pa tudi otroka z vedno večjo lahkoto najdeta tudi 5 ali več stvari, za katere sta hvaležna.

Kako naj otrok ve, kaj ima, če ne ve, kako je bilo včasih….zato je dobro, da jim povemo, kako je bilo, ko smo mi bili otroci ( da so punce v razredu imele imitacije barbik in da je samo ena sošolka imela pravo barbiko, da so prišli računalniki šele, ko smo bili v srednji šoli, mobilni telefoni pa šele, ko smo začeli študirat na fakulteti, da v avtu ni bilo klime, ni bilo toliko avtocest in smo se vozili ponoči, da se  nismo “kuhali” v avtu in še bi se dalo naštevati). Sej vem, da bo njihov odziv, joj pa sej ste živeli kot neandertalci…ampak verjemite, da se bodo bolje zavedali kaj imajo sedaj.

Zavedati se moramo, da najbolje učimo s svojim vzgledom. Kaj govorimo, kakšen ton uporabljamo in kakšna so naša dejanja povezana s hvaležnostjo, vse to je pomembno, ko otroke želimo naučiti hvaležnosti. Začnemo z majhnim. Naučimo jih, da izrečejo hvala, ko prejmejo kaj v dar, za dobro skuhano kosilo,  ali ko mu odrasli pri čem pomagajo.  Morda jih moramo na začetku pogosto spomniti na to, a na koncu jim bo to gotovo prišlo v navado. Nikar ne obupati. NE POZABIT! Prav tako se moramo mi, kot starši, zahvaliti otroku, ko pomaga v gospodinjstvu ali ko naredi kaj lepega za druge (babico, soseda, ipd.).

Pomemben je tudi čas, ki ga namenimo za druženje z otrokom. To pomeni, da takrat izklopimo telefone in se resnično posvetimo samo njim….morda imate najstnika in imate občutek, da si ne želi časa z vami, vendar verjemite, da se motite, želi si ga, pač na svoj način in ko bo prešel obdobje adolescence, ko bo odrasla oseba, se bo vedno z veseljem spominjal časa, ki smo ga preživeli skupaj.

Prepoznati je potrebno, v čem je otrok dober in mu ponuditi možnost, da to svoje znanje, veščino razvija in jo tudi deli z drugimi, da pomaga drugim, da se bolje zaveda kako lahko svojo veščino, v kateri je odličen tudi osmisli.  S tem krepi svojo pozitivno samopodobo, zaradi česar v sebi čuti hvaležnost.  Hkrati pa da na področjih, kjer potrebuje spodbudo dobi nekoga, ki ga bo ustrezno spodbujal, in da bo na koncu procesa otrok znal pokazati hvaležnost, za čas in znanje, ki ga je pa ta oseba  delila z njim.

Potrebno jih je vzpodbujati, da gradijo pozitivne, povezovalne odnose s sovrstniki, da sodelujejo, si med seboj pomagajo, saj s skupnimi močmi dosežejo več in tudi boljše rezultate. Ob tem pa ne pozabit, da se drug drugemu zahvalijo. 

Zakaj bi morali otroke vedno obdarovati materialno? Zakaj jim ne bi ponudili doživetja – obdarili s karto za nogometno tekmo, za obisk koncerta, kopalni dan na izbranem kopališču, izlet v živalski vrt, kjer so oskrbniki za en dan…..?

Kot pravi Mali pošastko v knjigi Mali pošastko – zgodbe, ki pomagajo rasti: Hvaležnost je čudežna energija…..energija potuje….ko si dobre volje od nas potuje energija dobre volje….ta energija dobre volje se razume z drugimi energijami dobre volje….in ker se energija vedno vrača k tebi, potem k tebi pride nazaj energija dobre volje in zgodi se ti še več dobrih stvari. Vedno imamo izbiro…zato izberimo, da bomo čim večkrat dobre volje, da se nam bodo dogajale dobre stvari, da bomo srečevali dobre ljudi in bili hvaležni za to kar imamo tukaj in sedaj. Kaj ni to dobra popotnica za naše otroke, da znajo prepoznati, kaj imajo in da so s tem tudi zadovoljni? 🙂

Lep adventni čas vam želim.

Lidija

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s