Sorojenci

Poznate ta prizor, ko se prebudite v jutro in si mislite, kako lep dan, sonček sije, vikend je pred nami, aktivnosti za vikend so v glavi, da jih predstavite ostalim družinskim članom,  in s to mislijo sedete k zajtrku, kjer se začne nerganje najprej enega otroka, da on pa to ne bi, ko le-ta neha nergati, začne drugi otrok nergati jaz pa bi, in kako ni fer da zaradi njega ne bomo šli…in tako skozi cel dan eno samo upiranje in kreganje in nerganje.

Da med sorojenci obstaja rivalstvo, ki se kaže v ruvanju, prepiranju, tudi žaljenju in merjenju moči – kdo bo prej-bolje-večje… ni nobena skrivnost. In v takih trenutkih, je največji izziv za vsakega starša, da ostane miren.

Zakaj se sorojenci tako radi prepirajo med sabo?

Angry siblings sitting arms crossed with sad mother on sofa

Otroci tekmujejo tako za igrače kot za pozornost. Prepiri nastanejo največkrat zaradi ljubosumja in tekmovalnosti. Posledica pa so medsebojni besedni obračuni, prerivanje, tudi kaj hujšega.

Ljudje imamo različne osebnosti (kolerik, sangvinik, melanholik, flegmatik) in starši hitro ugotovimo, da sta si sorojenca  kot dan in noč, kljub temu, da sta “iz istega gnezda”. Raziskave so potrdile, da se otroci rodijo s prirojeno osebnostjo, ki določa, kako bodo reagirali na okolico in z njo komunicirali. Okolje pa vpliva, kako se prirojena osebnost neke osebe izrazi. Zato je mogoče, da je en od otrok izrazit sangvinik, ki ima rad, da se zabava, je v družbi glavni, vse naredi na hitro in se ne posveča podrobnostim, njegov sorojenec pa je tipičen melanholik, ki ima rad tišino in svoj prostor da lahko razmišlja, rad ima red in je perfekcionist. Tako da že iz tega lahko vidimo, zakaj prihaja do “bojev” med sorojenci.

Za starše je poslušanje neprestanega prerekanja in merjenja moči med sorojenci lahko zelo neprijetno, tudi boleče. In navsezadnje, takšno obnašanje ni stresno samo za starše, ampak tudi za otroke (sorojence).V takih trenutkih si starši nismo čisto na jasnem ali naj posežemo v prepire med sorojenci, jih ustavimo, ali ne?

Meni se je že zgodilo, da sem želela poseči v prepire pri mojih dveh otrocih, pa sem na koncu jaz izpadla kot največja tepka. Zato se v njune spore, če le niso preveč agresivni  ne vmešavam več direktno. Zgodilo se mi je že, da sem s poseganjem v njune spore, povzročila celo nov problem.

Pa še drugi problem se lahko tukaj pojavi, da dobim očitke, da se vedno postavljam v bran enemu.  In v bistvu se res postaviš na stran enega in zato tisti dobi občutek, da ima večjo moč, da lahko pride bolje skozi. Zato težim k temu, da poskušata sama rešit spore.

Kako lahko starši pomagamo a se hkrati ne vmešamo preveč?

Ker sem zelo proti kletvicam in žaljivkam je moj doprinos pri njunem sporu, da opozorim na uporabo besed. Pomagam jima tako, da ju poskušam usmeriti, da najdeta rešitev, da bi bila na koncu oba zadovoljna…da znata v situaciji oba malo popustit, ali drugemu ponuditi nekaj, kar bi pa zanj imelo enako vrednost, da popusti.

V primeru, da obstaja možnost, da bi se uporabile pesti, ju ločim in jima predlagam, da se vsak na svojem koncu ohladi in potem nadaljujeta z reševanjem spora (če je potrebno,saj včasih sta tako malenkostna, da na koncu pozabita, zakaj sta se prepirala).

Včasih tudi uporabim tehniko, da ker se ne moreta dogovorit, da morata oba nosit posledice (en bi šel na sladoled v mesto, drugi bi šel na sladoled pod Pohorje….potem pač ostanemo doma in ni sladoleda). In v takih primerih se največkrat znata hitro pomirit in se zmenita.

Ne glede na to, kako nam gre staršem na živce, ko se sorojenci med seboj kregajo, se hkrati učijo lekcij za življenje – da nimajo vsi ljudje enakega mnenje kot oni sami, da ljudje čustvujejo na različne načine, da je potrebno sklepati kompromise.

Veliko lahko starši naredimo že s tem, ko poznamo osebnosti svojih otrok, da pravočasno reagiramo. Kar pomeni, da če naš sangvinik potrebuje več akcije in druženja, da mu le-to omogočimo (igramo se igre na prostem, dovolimo druženje z vrstniki, vpišemo v dejavnosti kjer lahko dajo ven svojo energijo). Po drugi strani pa melanholiku omogočimo kdaj tudi umik od vseh (ali da se v sobi igra kar ima rad, se igramo z njim miselne igre, dovolimo da sam preživi kakšen dan ali dva pri kakšni babici).

Zelo dobro se obnese, ko se starša razdeliva in vsak preživi dan samo z enim otrokom. Tako vsak otrok dobi vso pozornost enega starša. To je super tudi za naju, saj ko si z vsakim otrokom posebej ga lahko bolje spoznaš in uživaš na njemu ljub način.

Da smo pa lahko starši kos vsem takšnim in drugačnim pretresom, si  moramo vzeti čas zase (za naju), da se napolnimo z novo energijo, in da smo z novimi močmi pripravljeni na nove izzive starševstva.

In za konec…starši si želimo, da bi se naši otroci (sorojenci), ko odrastejo, znali postavit drug za drugega, da bi si stali ob strani tako v dobrih kot v slabih trenutkih, in da bi se med njimi spletla vez, ki bi povezovala njune družine, ko nas več ne bo.

Kako pa pri vas rešujete boje med sorojenci, večno nerganje in nasprotovanja?

Lep začetek meseca novembra vam želim.

Lidija

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s