Kdaj je pravi čas?

Ko so otroci mlajši in nas okupirajo dobesedno 24 ur na dan pridejo trenutki, ko se zalotimo ob razmišljanju, da bi že bili večji in bi nas pustili vsaj pol ure pri miru. In potem pride čas, ko se resnično že znajo zamotiti za pol ure ali celo za eno uro…in smo starši hvaležni za ta čas? ne, saj si takrat zaželimo, da bi pa lahko šli mi sami kam za kakšno uro in bi otroci počakali sami doma. In potem res napoči čas, ko naši šolarji izrazijo željo, da pa se njim ne da z nami v trgovino in da bi oni sami počakali doma. Takrat pa se v naši glavi pojavi alarm. Da bi moj otrok že bil sam doma? ne…ne še….ali pač?

V glavi se nam zavrti sto in en scenarij, kaj vse bi lahko šlo narobe in si izmišljamo vsemogoče izgovore, da pa še ni čas, pa da pol ure ne pomeni nič v celem dnevu, da naj kar lepo gre z nami po nakupih…..in potem vidimo na otrokovem obrazu razočaranje. In pomislimo….ja pa saj smo si želeli nekaj več svobode, nekaj več časa zase brez da bi za to morali organizirati babi, dedi, teta, stric servis…pa sej to je napredek. In se odločite, da pa je čas, da vašemu otroku in navsezadnje sebi dovolite nekoliko “svobode”. In tako otroku najprej priskrbite telefon (se razume, da ne novega ampak  svojega starega) nato določite pravila, kaj vse se sme in ne sme početi. Seveda se tudi dogovorite, da se vmes slišite, da preverite, da je z otrokom vse ok. In potem se odpravite po opravkih.

Otroka v času svoje odsotnosti  pokličete in dobite razlago, da je vse ok. In  se vrnete domov. Otroka  srečate na igrišču pri igri s prijatelji. Ves vesel in ponosen priteče do vas in vam pove, kako lepo se je imel. In vi veseli, da se je vse dobro izteklo in ponosni odkorakate do stanovanja. Tam pa  bomba!

In ste v precepu, ali otroka okregat, ker je ignoriral vsa navodila, ki ste mu jih dali ali se z njim samo pogovorit in upat, da se bo naučil iz svojih napak ali pa mu preprosto za nekaj časa ne dovoliti, da bi bil sam doma. Jaz vam ne bom držala lekcije, kaj je prav in kaj narobe, saj se vsak starš  odloči glede na svoje  poglede, ki jih ima o vzgoji. Ampak mislim pa, da bi se vsi strinjali s pregovorom: majhni otroci majhne skrbi, veliki otroci velike skrbi.  Pomembno je, da se z otrokom pogovarjate, da skupaj gradita vzajemno zaupanje in da verjamete vanj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s